Uvod
V nalogi bom predstavil nekaj najbolj znanih primerov tajkunstva v Sloveniij in jih primerjal s propadom Mariborske nadškofije in z njo slovenske Rimokatoliške Cerkve. Za začetek bom opredelil, kaj beseda »tajkun« sploh pomeni ter iz kje izvira.
Beseda tajkun je novejša tujka, označuje pa zelo premožnega poslovneža. Izvira iz japonske besede »taikun« in pomeni »veliki gospod«. V ameriško angleščino so jo prenesli v 19. stoletju kmalu po vrnitvi poveljnika ladjevja Perryja, ki je izsilil odpiranje Japonske. Kasneje je beseda označevala predvsem mogočne poslovneže. V nekdanjih socialističnih državah z besedo tajkun označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarile veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Kot slabšalna beseda nadomešča manj označene »milijonar« in »magnat«. V Sloveniji se je pojem tajkunov in »tajkunizacija«, kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev, pričel pogosteje uporabljati po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša sprožil proti-tajkunsko kampanjo oziroma vojno.
Predstavil bom nekaj temeljnih argumentov, zakaj menim, da med načini delovanja finančnih holdingov Šrota, Bavčarja in Cerkve in nobenih razlik, v sklepu pa bom povzel ugotovite, do katerih bom prišel.
Pred začetkom bi rad predstavil še odlomek iz knjige, ki sem ga zasledil v enem izmed mnogih predelanih člankov. Gre za knjigo Karlheinza Deschnerja z naslovom v prevodu »Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?«; »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.«

Primeri tajkunov
Boško Šrot, Pivovarna Laško
Boško Šrot se je po diplomi iz prava zaposlil na celjski občini leta 1981 in ostal tam kar dolgo, nato pa ga je v Pivovarno Laško povabil takratni prvi mož družbe Tone Turnšek. Sprva je delal v kadrovski službi, nato s je povzpel do mesta namestnika direktorja, Leta 2005 pa je bil po Turnškovem odhodu v pokoj izbran za njegovega naslednika. Šrotov petletni mandat se je začel novembra istega leta. Takrat je bila Pivovarna Laško zelo uspešna, leto pred tem ji je uspela zmaga v pivovarski vojni, v kateri je prevzela Union. A Šrotovo vodenje družbe je bolj kot nadaljnje širjenje zaznamovalo lastninjenje.
Leta 2007 je revija Manager na četrto mesto lestvice najbogatejših Slovencev postavila Danijelo Rakovič, lastnico podjetja Kolonel. Kasneje se je razkrilo, da gre pri podjetju Kolonel za tako imenovano »podjetje z le enim poštnim nabiralnikom«, kar je vzbudilo dvome o pravem lastništvu podjetja. Mediji so razkrili, da se za »slamnato« lastnico skriva podjetje Atka Prima, katerega lastnika sta Boško Šrot in njegova žena Anica Aužner Šrot. Podjetje Atka-Prima je leta 2006 za pičlih 16.000 € kupilo podjetje Kolonel, ki je nekaj dni pred tem objavilo prevzem družbe Center Naložbe, poznejše največje lastnice Infond Holding in posledično Pivovarno Laško. Leto kasneje sta Infond holding in Pivovarna Laško kupila delnice od Zvon Ena Holdinga ter tako presegla četrtinski prag deleža v Mercatorju. V istem letu je Pivovarna Laško naznanila tudi prevzem Dela. Tik pred izbruhom finančne in gospodarske krize je imela skupina Pivovarna Laško za 424 milijonov evrov obveznosti. V letnem poročilu Pivovarne Laško za leto 2008 je navedeno, da je skupina Pivovarne Laško v letu 2008 ustvarila 3,8 milijona evrov čistega dobička, kar je za več kot 94 odstotkov manj kot leta 2007. Na dan 31.3.2009 Skupina Pivovarna Laško izkazuje terjatev iz naslova danih dolgoročnih posojil povezanim družbam v vrednosti 10.500.000 evrov ter iz naslova danih kratkoročnih posojil v vrednosti 73.450.000 evrov, še navaja omenjeno poročilo.
Slika 1: Šrotov imperij Poleti leta 2009 je z mesta direktorja Pivovarne Laško Šrot odstopil, prek svoje lastniške verige pa je bil v tistem trenutku njen več kot petdesetodstotni lastnik. Mesto generalnega direktorja je bil prisiljen zapustiti zato, ker banke upnice njegovemu sistemu niso bile več pripravljene podaljšati roka posojil. Boško Šrot je v štirih letih v svojo znamenito hobotnico napletel najmanj 12 podjetij, vrednih skoraj 2 milijardi evrov. Njegova prevzemna strategija je podjetja v njegovi mreži pahnila v astronomske dolgove, Pivovarna Laško z okoli 460 milijoni evrov sredstev ima najetih za 269 milijonov evrov posojil, Pivovarna Union za skoraj 140 milijonov evrov, najbolj globoko pa je zabredel Infond Holding, ki ima ob manj kot pol milijarde sredstvih kar za 430 milijonov evrov najetih posojil, večino kratkoročnih. Skupno Šrotova hobotnica bankam in upnikom dolguje skoraj milijardo evrov. Šrot je kljub vsemu zase poskrbel, saj je lastnik dobrih 40 odstotkov celotne mreže podjetij in čeprav je preko tega dolžen okoli 430 milijonov evrov, njegov delež vseeno znaša okoli 830 milijonov evrov.
Revizorji iz družbe BDO Revizija, ki so posle Boška Šrota pod drobnogled vzeli na podlagi sklepa, ki ga je avgusta 2009 sprejela skupščina Pivovarne Laško, so ugotovili, da posamezni posli Pivovarne Laško niso bili v zadostni meri vodeni v dobro odvisnih družb in s skrbnostjo poštenega in vestnega gospodarja. Njegove poslovne odločitve so koristile zgolj njemu samemu oziroma družbam, v katerih je imel lastniški delež. V odmevni kriminalistični preiskavi kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete je bila podana tudi kazenska ovadba na Vrhovno državno tožilstvo, s katero Šrotu grozi do 8 let zapora zaradi suma storitve več kaznivih dejanj pranja denarja zlorabe položaja ali pravic in ponareditve ali uničenja poslovnih listin, v okviru katerih je nastala več 10 milijonov evrov velika premoženjska škoda.
Boško Šrot ni prvi, je pa definitivno menedžer z najbolj perfektno dodelanim modelom menedžerskega prevzema brez lastnega kapitala. Pri tem je moral narediti dolgo pot, sestavljeno iz mnogih korakov. V prvem koraku se je moral prebiti od občinskega uradnika do finančnega direktorja Pivovarne Laško. V drugem koraku je v letih 2001-2003 moral najprej postaviti na noge ideologijo nacionalnega interesa in jo s pomočjo novinarjev ter nekdanjega predsednika Milana Kučana (Forum 21) zakuhati do nacionalne histerije, v senci katere je lahko izpeljal prevzem Pivovarne Union ter skoraj popolno integracijo industrije pijač. V tretjem koraku je v letu 2002 v nekaj potezah najprej ob pomoči NLB in NKBM lastniško obvladal nekdanji KBM-ov Infond Holding ter nato prek slednjega s pomočjo Soda, Kada in NLB obvladal Pivovarno Laško. V četrtem koraku je Šrot od države dobil kontrolo nad časopisoma Delo in Večer, s katerima je le še utrjeval ideologijo "nacionalnega interesa" in poliral podobo Laškega v javnosti. V petem koraku je v letu 2004 z razvpito navidezno prepustitvijo interesa nad Delom kabinetu predsednika vlade prišel do lastništva v Mercatorju, največjem prodajalcu njegovih pijač. V šestem koraku je v letih 2005-2008 pripravil mehanizem za tihi menedžerski prevzem Laškega prek družb Center naložbe in Kolonel. V sedmem koraku je v letu 2007 ocenil, da ne potrebuje več asistiranja kabineta predsednika vlade in mu je preprosto spet odtegnil Delo, hkrati pa dobil še Mag. Za vsak primer je inštaliral še svojega brata Bojana za predsednika vladne stranke SLS. V osmem koraku je v letu 2008 prek formalnega prevzemnega postopka podjetje Center naložbe prevzelo Infond Holding, nato pa pristalo v naročju "kaselc podjetja" Kolonel. V zadnjem koraku ta teden je lastništvo Kolonela "dobilo brke in brado", saj se je pokazalo, da je že dve leti v lasti podjetja zakoncev Šrot Atka-Prima, d.o.o. Šrot je tako iz nič z oblikovanjem kompleksnega in dobro naoljenega mehanizma ustvaril nacionalnega monstruma, ki obvladuje industrijo pijač, trgovino, glavnino tiskanih medijev ter vladno politično stranko.
Igor Bavčar, Istrabenz
Primer Igorja Bavčarja je sicer podoben kot pri Bošku Šrotu, le da je Bavčar kapital Istrabenza začel obvladovati že kmalu po prihodu na mesto predsednika uprave Istrabenza, in sicer junija 2002. Pred tem je Istrabenz v višave dvignil njegov dolgoletni direktor Janko Kosmina. Ko se je Istrabenz ločil od Petrola in tako izgubil polovico trga, je v boju za preživetje začel iskati strateškega partnerja. Sprva je bil v igri italijanski Agip, a se je nato na pobudo vlade odločil za povezavo z avstrijskim OMV. Tako je nastalo skupno podjetje OMV-Istrabenz.
Ko se je Kosmina upokojil, je na vrh Istrabenza pripeljal prav Bavčarja. Toda po navedbah Kosmine se za Bavčarja ni odločil na podlagi njegovih managerskih sposobosti, temveč na podlagi njegovega političnega kapitala ter »osamosvojiteljskega« ugleda. Kmalu po združitvi omenjenih podjetij se je pojavil strah, da utegne avstrijski OMV povečati svojo vlogo v Istrabenzu in namestiti lasten, avstrijski management. Avstrijci so se obvezali (v t.i. džentelmenskem dogovoru), da kljub 50-odstotnemu lastništvu v skupnem podjetju ne bodo naskočili vodstva. Po mnenju Kosmine se je ravno Bavčar, kot zgodovinska in tudi javno vplivna osebnost, zdel dovolj velik garant, da do prevzema ne bo prišlo.
Kot se je izkazalo, je Kosmina imel prav. Do managerskega naskoka Avstrijcev na Istrabenz ni nikoli prišlo, kar pa na žalost ne moremo reči za Bavčarja. Le-ta se je kljub negodovanju starega Istrabenzovega kadra, vključno s Kosmino, odločil za dokončno prodajo bencinskih črpalk za 95 milijonov evrov in ločitev obeh družb. Ta začetni kapital je bil nato uporabljen tudi za finančno zavarovanje družbe, s katerim se začne vsak managerski prevzem. Ko so iz Istrabenza namreč dokončno odšli Avstrijci, so njihove deleže kupila podjetja, ki so kasneje sodelovala tudi pri managerskem prevzemu. Podobno kot pri Pivovarni Laško Infond Holding tudi Istrabenz obvlada bivša Pooblaščena investicijska družba, Maxima Holding.
Leta 2004 torej iz lastništva Istrabenza izstopi Avstrijski OMV, Istrabenz pa mu proda svojo naftno dejavnost, ki naj bi v tistem trenutku poslovala z izgubo. Istočasno je Istrabenz krepil svoj vpliv v Drogi in Kolinski. Z združitvijo Droge in Kolinske je Istrabenz prišel do 55,6-odstotnega deleža. Novembra leta 2006 je družba FB Investicije prišla v last Poteze Netherlands in objavila prevzemno namero za Maksimo Holding. Maksima Holding je bil takrat z 19,92 odstotka kapitala drugi največji lastnik Istrabenza, Istrabenz pa 14,62-odstotni lastnik Maksime. Največji delež Maksime je bil v rokah Medaljona, managerske družbe Probanke, ki je tudi veljal le za skrbnika. Istrabenz je tri dni po objavi prevzemne namere sporočil, da je svoj delež v Maksimi Holdingu prodal, pri čemer je bila cena nižja od takratne tržne na borzi. Konec oktobra 2007 je Poteza Naložbe prodala družbo FB Investicije, ki je le nekaj pred tem prevzela četrtinskega lastnika Istrabenza Maksimo Holding. Marca 2008 so Bavčarjeva Maksima Holding in še štiri družbe NFD Holdinga Staneta Valanta podpisale prevzemni sporazum za Istrabenz. Nekaj dni za tem so Valantove družbe od Poteze Naložb odkupile četrtino Istrabenza. V letu 2009 Istrabenz zaradi padcev na borzi ni mogel več financirati svojih dolgov - skupina Istrabenz jih je imela za 950 milijonov evrov, od tega holdinška družba za 550 milijonov evrov. Devetnajst bank upnic je Istrabenzu življenjsko dobo podaljševalo z začasnim odlogom za plačevanje posojil, a do izteka moratorija soglasja niso našli, na koncu pa celo zahtevali odstavitev Igorja Bavčarja.
V seriji kriminalističnih preiskav je bil Bavčar oktobra 2009 ovaden zaradi suma pranja denarja in zlorabe položaja. Kot poplačilo obveznosti do banke je novembra Banka Celje Maksimi Holding unovčila zastavljene delnice Intereurope in Telekoma. Nova ljubljanska banka je predzadnji dan leta 2009 Maksimi Holdingu zaplenila 198 tisoč delnic Istrabenza ali 3,8 odstotka celotnega kapitala. Delež Maksime Holdinga, ki jo prek družbe FB Investicije obvladoval Igor Bavčar, je tako upadel na dobrih 22 odstotkov. Frankfurtska banka LHB je Maksimi Holdingu, ki jo je prek "zaplombiranih" FB Investicij obvladoval nekdanji predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, zasegla 482.257 delnic ali 9,3 odstotka Istrabenza. Delnice so končale pri matični banki, NLB je slednje odkupila prek 3,38 milijona evrov vrednega posla na borzi, kjer je za delnico plačala 7 evrov. Ljubljansko okrožno sodišče je v maju 2010 tudi potrdilo prisilno poravnavo Maksime Holding, pri čemer je upnikom priznalo 55 odstotkov terjatev, na katere bo dolžnik plačal še obresti.
Kriminalisti Boška Šrota in Igorja Bavčarja skoraj vedno obravnavajo v paketu, saj so bile praktično vse preiskave izvedene sočasno. Kriminalisti posebne delovne skupine sektorja za gospodarsko kriminaliteto na Generalni policijski upravi so zaključili tri preiskave, povezane s financiranjem spodletelih managerskih odkupov v Istrabenzu in Pivovarni Laško in podali kazenske ovadbe zoper večje število fizičnih oseb, med drugim tudi zoper nekdanja prva moža obeh družb, Igorja Bavčarja in Boška Šrota. Po oceni Generalne policijske uprave naj bi skupna premoženjska škoda znašala najmanj 135 milijonov evrov, javno pa so posredno tudi potrdili, da je Bavčar denar za zaključno fazo odkupa slabe četrtine Istrabenza pridobil z verigo transakcij z delnicami te družbe, ki jih je Pivovarna Laško prodala blejski Sportini, ta pa podjetjem iz kroga Bavčarjevih sodelavcev.
Bavčarju sodišče danes sodi zaradi suma pranja denarja. S pomočjo zapletene verige preprodaj naj bi v svoj žep spravil kakšnih 25 milijonov evrov. Pivovarna Laško je delnice Istrabenza za 25 milijonov evrov pod tržno vrednostjo prodala svojemu podjetju Plinfin, nato je to podjetje za vsega 7500 evrov kupila Sportina, Sportina je nato podjetje Plinfin likvidirala, delnice Istrabenza pa prodala podjetju Microtrust, podjetje Microtrust jih je še isti dan prodal naprej, mariborskemu podjetju Pom-invest. Vmes je nekje zmanjkalo okoli 25 milijonov evrov. Toda takrat, septembra 2007, je v nadzornem svetu Bavčarjevega Istrabenza sedel sam generalni sekretar vlade, visoki funkcionar SDS Božo Predalič, ki je hkrati nadzoroval Istrabenz in hkrati v imenu vlade pisal navodila državnim predstavnikom v skupščini NLB, ki je Istrabenzu posojala visoke kredite. Poleg tega je Bavčar tedaj tudi kopičil denar za povezovanje s Petrolom, ki ga je seveda ravno tako nadzirala vlada. Kot že omenjeno, je tudi Šrot, Bavčarjev pomočnik, tedaj dovoljeval, da so v nadzornem svetu »njegovega« časopisa Delo sedeli posamezniki s člansko izkaznico SDS.

Rezultati preiskav kaznivih dejanj Bavčarja in Šrota
Dušan Florjančič je maja leta 2010 razkril številne podatke o več kot leto dni trajajoči preiskavi kaznivih dejanj s področja korporacijske kriminalitete. Šlo je za uspešen zaključek sklopa preiskav, domnevno povezanih z Igorjem Bavčarjem in Boškom Šrotom.
V Bavčarjevem primeru so preiskovalci utemeljili sum, da je skupina osumljenih spravila v promet večjo količino vrednostnih papirjev družbe Istrabenz približno 53 odstotkov pod tržno ceno. Na podlagi ponarejenih opcijskih pogodb je potem v verigi prodaj med tremi gospodarskimi družbami spet zrasla do tržne cene, ki jo je plačal končni kupec. Pri dveh družbah se je tako nezakonito ustvaril dobiček, in sicer pri prvi dobrih 750.000 evrov, pri drugi pa več kot 25 milijonov evrov.
Dobiček, slabih 26 milijonov evrov, je šel na trg kapitala, za nepremičnine in na račune povezanih fizičnih oseb. Z lažnimi prenakazili in drugimi oblikami prenosa gotovine so prikrili vir denarja, ki je bil večinoma porabljen v dobro Bavčarja. Zalomilo se je, ko je udarila finančna kriza in je vrednost delnic, zastavljenih za posojila, padla.

Slika 2: Kako je Igor Bavčar porabil dobiček od preprodaje delnic Istrabenza

V Šrotovem primeru je po ugotovitvah preiskovalcev glavni osumljenec izpeljal prevzem v verigi prevzemov treh gospodarskih družb tako, da je prikrival lastništvo nad podjetjem Kolonel in je kot njegov predsednik uprave z obveznimi navodili odločilno vplival na direktorje družb v skupini, da so od sredine leta 2006 do sredine leta 2008 dajale posojila tistim družbam, ki so bile pod njegovim lastniškim ali upravljavskim vplivom. Preslepil je tako nadzornike kot Agencijo za trg z vrednostnimi papirji in Urad za varstvo konkurence, ki sta na podlagi zavajajočih podatkov o prevzemniku celo izdala dovoljenje za prevzem ciljne družbe.
Šrot je dosegel tudi to, da so mu zastopniki in finančniki odobrili posojila, zavarovana samo z bianko menicami. Šlo naj bi za več kot 122 milijonov evrov. Denar je šel za poplačilo prevzemnih dolgov pri poslovnih bankah in drugih pravnih osebah. S tem je skupino cijne družbe namenoma izpostavil velikemu kreditnemu tveganju. Dobro je namreč vedel, kakšen je položaj družb posojilodajalk. Zaradi zapadlih terjatev je imela konec lanskega leta njegova gospodarska družba za več kot 109 milijonov evrov škode.
Pri procesu proti Bavčarju in Šrotu se je sicer medtem že zataknilo. Sodišče je namreč zavrnilo neposredno obtožnico in sedaj zahteva preiskavo, ki bo proces podaljšala. Utemeljevanje tožilca naj bi bilo ponekod »neumestno«, so zapisali sodniki. Celjsko sodišče Šrotu ni zamrznilo premoženja.

Posledice tajkunskega ravnanja
Posledice takšne politike so pogubne tako za gospodarstvo kot za pravno državo. Vsa podjetja, ki so kakorkoli sodelovala pri spornih menedžerskih prevzemih, so danes na razprodaji. Pivovarna Laško prodaja Mercator, Mercator je nedavno prodal Eto, Laško prodaja Delo in Delo prodaja Večer. Na Primorskem Luka Koper prodaja Intereuropo, Istrabenz je že prodal Drogo-Kolinsko, NLB prodaja Banko Celje, država bi rada prodala Petrol.

Kako so Bavčar, Šrot in podobni nasedli?
Holding financira nakupe podjetij s prodajo naložb in njihovim denarnim tokom oziroma s posojili, ki jih zavaruje z naložbami. Če se je moral za nakup nekega podjetja, ali več njih, močno zadolžiti in se hkrati zniža vrednost njegovih naložb, je v težavah. Kadar so holdingi tako veliki lastniki tako velikega števila podjetij, kot so pri nas, postane sčasoma pri bankah zastavljeno "celotno" gospodarstvo. To pa lahko pomeni veliko tveganje, še posebno med finančno krizo.
Težava slovenskih finančnih holdingov je predvsem v tem, da finančne krize niso predvidevali oziroma so jo podcenjevali: deleže v družbah, ki so jih večinoma obvladovali že kmalu po koncu lastninjenja, so lastniško konsolidirali šele v času Janševe vlade, ko se večinski lastniki niso več počutili "varni" v svojih foteljih. A takrat so bili borzni tečaji napihnjeni. Politiki pa so lastnikom teh holdingov ob strmoglavljenju njihovih naložb na borzi dodatno otežili zadevo: bankam so prepovedali podaljševati tajkunska posojila. Tako so večinski lastniki holdingov pri reprogramiranju kreditov odvisni od vsakokratne presoje uprav in nadzornih svetov bank.
Usoda holdingov ni pomembna le za večinske lastnike, temveč tudi tako za desettisoče malih delničarjev, kot tudi za celotni finančni sistem.

Zanimiva misel, kot sklep zgodbe o Bavčarju in Šrotu
V članku Mladine posebej izstopa izjava takratnega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika. Petrol je namreč Lahovnika konec decembra leta 2008 povabil na sestanek predstavnikov Istrabenzovih lastnikov in bank upnic z željo, da bi našli rešitev za Istrabenz. Predlagali so, da bi država izdala poroštvo Istrabenzu, ali da bi ga priključili k Petrolu in tako prenesli dolgove na državo. Vendar je Lahovnik to idejo zavrnil. Dejal je, da so »nekatere sporne poslovne odločitve pripeljale družbo Petrol v položaj, ko je sama ujetnica svoje strateško nepremišljene naložbe v Istrabenz,« in pa, da če bi se podjetja, kot sta Petrol ali Istrabenz »več ukvarjala s svojo osnovno dejavnostjo in manj s konsolidacijo lastništva, bi bilo njihovo poslovanje precej boljše in jim ne bi bilo treba klicati na pomoč države«. Izjava dobro povzame tajkunsko dogajanje v Sloveniji, saj vemo v kako različnih sektorjih sta holdinga aktivna, podjetje Istrabenz pa je celo opustilo dejavnost, katera naj bi bila njena primarna.

Še nekatera imena managerjev in podjetij, ki jih povezujemo z besedo »tajkun«
Čeprav sta Igor Bavčar in Boško Šrot protagonista največjih, najdražjih ter najbolj odmevnih tajkunskih afer v Sloveniji, to še zdaleč ne pomeni, da sta bila prva, kaj šele edina. Dotaknil se bom še nekaj imen ter njihovih zgodb, ki jih velja omeniti v povezavi z nelegalnimi ali nelegitimnimi dejavnostmi v javnih podjetjih.
Nada Klemenčič, Zavarovalniva Triglav
Nada Klemenčič je prva Sloveniji pokazala, kako čez noč do bogastva. Nobenega dvoma ni o tem, da je Zavarovalnico Triglav uspešno krmarila skozi vse tranzicijske viharje in ji zagotovila varno in perspektivno prihodnost.
Sporni element primera Nade Klemenčič so bile delnice Zavarovalnice Triglav, ki so bile po knjižni vrednosti dostopne samo izredno ozkemu krogu ljudi, ki naj bi ga določala ravno Klemenčičeva. Svoj delež so nenehno povečevali (menda so prišli že na 27 odstotkov), potem pa je sodu v letu 2001 izbilo dno najemanje posojil pri Abanki, namenjenih za nakup novih delnic Triglava. Omenjena banka je 66 fizičnim osebam iz vrha Triglava odobrila kratkoročno premostitveno posojilo v skupni višini 744 milijonov takratnih tolarjev, od tega samo Nadi 67,9 milijona tolarjev. Za posojilo niso jamčili posamezniki, temveč Zavarovalnica Triglav, takratna predsednica uprave Nada Klemenčič, pa je podpisala poroštvo. Banka je nato za poplačilo kratkoročnih odobrila še dolgoročna posojila, zavarovana z zastavo prej pridobljenih delnic.
Primer je epilog dobil novembra 2009, ko se je na okrožnem sodišču v Ljubljani končalo sojenje nekdanji predsednici uprave Zavarovalnice Triglav ter tudi prvemu nadzorniku Milanu Maroltu. Državni tožilec jima je očital zlorabo položaja in pridobitev velike premoženjske koristi pri izplačevanju nagrad vodilnim delavcem zavarovalnice med letoma 1999 in 2002. Sodni senat ju je oprostil vseh obtožb.

Bine Kordež, Merkur
Začetki Bineta Kordeža segajo v leto 1998, ko ga je nadzorni svet Merkurja prvič imenoval za predsednika uprave. Oktobra leta 2007 je 67 vodilnih menedžerjev pričelo s prevzemom Merkurja. Prevzem se je začel s pomočjo Engrotuša, ki je na dražbi kupil 24,32 odstotni delež Kada in Soda, poleti je ta pristal pri Merfinu, družbi, ki jo je ustanovilo 67 vodilnih Merkurjevih menedžerjev, da bi preko nje pridobivalo delnice Merkurja. V Merfinu je imel Kordež več kot 31-odstotni delež. Merfin je konec oktobra 2007 objavil prevzem Merkurja skupaj z Banko Koper, Savo, Interfin Naložbami in družbo Euro-Veneto. Sredstva za odkup je zagotovil Merfin. Skupini podjetij je med prevzemno ponudbo uspelo pridobiti dodatnih 19,94 odstotka delnic, tako da so postali lastniki kar 98,44 odstotka delnic družbe. Merfin je po končanem prevzemu vstopil v skupino Merkur, s čimer so tudi njegovi dolgovi posredno prešli na skupino. Kordež se je zadolžil in dolg prenesel na Merkur, zadolžitev podjetja pa je ostala znotraj običajnih okvirov trgovskih družb.
Bine Kordež je v februarju 2010 začel z intenzivnim iskanjem investitorjev, ki bi od managerjev odkupili celoten Merkur. S prodajo Merkurja bi se sicer končal tudi najdražji managerski prevzem v Sloveniji, vreden več kot pol milijarde evrov. Težave pri iskanju kupca je povzročila vsesplošna gospodarska in finančna kriza ter posledični padec poslovanja, znižanje cen nepremičnin, prezadolženost in nejasnost glede finančnega položaja družbe med investitorji. Mercator in Merfin sta v začetku maja 2010 podpisala pismo o nameri za strateško povezavo, s čemer so se tudi uradno začela pogajanja o prodaji Merkurja v 100-odstotno lastništvo Mercatorja.
Ljubljansko okrožno sodišče je junija letos začelo stečajni postopek nad družbo Merfin. Kot je razvidno iz objave na Ajpesu, je Merfinov upnik, družba HTC Dva , že 21. februarja vložil predlog za začetek stečajnega postopka družbe. Ker je Merfin 1. aprila podal predlog za prisilno poravnavo, je sodišče postopek stečaja 5. aprila prekinilo. Toda Merfin predloga za prisilno poravnavo ni pravočasno dopolnil, zato je sodišče 9. maja odločilo nadaljevati s prekinjenim postopkom stečaja. Takšen sklep je sodišče tudi vložilo Merfinu in ga pozvalo, da se o njem izjasni. Merfin v 15 dneh po prejemu predloga o začetku stečajnega postopka ni niti ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti ni vložil zahteve za odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Tako je sodišče začelo stečaj.

Primer Cerkve
V začetku letošnjega leta je novinar po imenu Emiliano Fittipaldi v članku za Italijanjski L'Espresso razkril poročilo o stanju v nadškofiji, ki ga je za Vatikan napisal papežev odposlanec Gianluca Piredda, strokovnjak za bilance. Sveti sedež naj bi za ogromno finančno luknjo najprej izvedel proti koncu leta 2007, po odmevih, ki jih je v javnosti povzročila odločitev telekomunikacijskega podjetja T-2, katerega večinski lastnik je podjetje Zvon Ena Holding (katerega glavni lastnik je podjetje Gospodarstvo Rast, ki pa je v lasti Mariborske nadškofije), da predvaja tudi pornografske vsebine. V istih dneh naj bi mariborski nadškof Franc Kramberger zaprosil, naj mu v Rimu odobrijo dve posojili, vsako v višini pet milijonov evrov (škofije morajo za vsako posojilo, višje od 1 milijona evrov dobiti dovoljenje Svetega sedeža), navaja L'Espresso. V poročilu za Vatikan Piredda, uradno poslan v vlogi apostolskega vizitatorja, razkriva velikanski dolg Mariborske nadškofije, na čelu z nadškofom Francom Krambergerjem, ki naj bi znašal preko 800 milijonov evrov. Ta neverjetni dolg, ki ga označujejo tudi kot »največji finančni polom Vatikana v zadnjih 30 letih« oziroma »sveti bankrot«, naj bi si nadškofija nakopala predvsem z verigo neuspelih finančnih naložb, precej slabo pa je na stanje vplivala tudi finančna in gospodarska kriza, oziroma bolje rečeno, podcenjevanje le-te s strani glavnih ekonomov Mariborske nadškofije. Po mnenju ekonomista Jožeta P. Damjana je bila ena najbolj zgrešenih naložb, naložba v vsem znano telekomunikacijsko podjetje T-2, v katero je podjetje Zvon Ena Holding vložil kar 120 milijonov evrov, medtem ko investicija po mnenju strokovnjakov ni bila vredna več kot 24,6 milijona evrov. Po mnenju Damjana je bila ta investicija že v samem začetku nelikvidna ter obsojena na propad.
V oddaji Pogledi Slovenije, ki je bila predvajana 3. februarja letos na nacionalni televiziji, so razkrili, da dolg Mariborske nadškofije in njenih podjetij skupno znaša 588 milijonov evrov. Gospodarstvo Rast je pri bankah in drugih družbah zadolženo za dobrih 36 milijonov evrov, podrejeni Zvon Ena Holding za kar 372, Zvon Dva Holding za 163 milijonov evrov, Mariborska nadškofija pa neposredno dobrih 17 milijonov evrov. Največ kapitala je cerkvenim holdingom posodila državna Nova Ljubljanska Banka v letu 2009, ravno ko je prihajalo do menjav Kramarja, Veselinoviča in Jašoviča na vrhu banke. Teh posojil naj bi bilo za 150 milijonov evrov, zavarovani pa naj bi bili z delnicami holdinga, ki na borzi že takrat niso imele nobene vrednosti, delnicami podjetja T-2 in z menicami, ki niso imele nobenega jamstva.
Začetki vključevanja Cerkve v gospodarstvo pa segajo že v obdobje tik po osamosvojitvi, in sicer v leto 1993, ko je bila v Mariboru ustanovljena Krekova banka, katere namen je bilo upravljanje cerkvenega premoženja, predvsem z denacionalizacijskimi obveznicami. Leto zatem je Rimokatoliška Cerkev ustanovila še Krekovo družbo, ta pa se je ukvarjala z zbiranjem privatizacijskih certifikatov. Že takrat so se ljudje spraševali, ali ni sporno, da cerkev, poleg tega da ji država vrača denacionalizirano premoženje, sodeluje še pri certifikatni privatizaciji in s tem izkorišča svoj moralni ugled. Glavni ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec je na te skeptične misli odgovarjal, da je ravno to njihova največja prednost, saj gre v njihovem primeru za apolitično družbo, s tako imenovanim Krekovim poslovnim sistemom, ki prihaja na slovenski finančni trg neobremenjen s preteklostjo in postaja sinonim za stabilno in varno naložbo.
Od 22 družb za upravljanje je Cerkev postala šesta največja po zbranih certifikatih, celo pred (kasneje Bavčarjevo) Maksimo Holdingom na sedmem mestu. In tako kot tudi pri Pivovarni Laško ali Istrabenzu je po koncentraciji certifikatov sledil tipični managerski prevzem - Krekovo banko je Rimokatoliška Cerkev leta 2005 prodala Avstrijski bančni skupini Reiffeisen za 35 milijonov evrov, s tem denarjem pa je podjetje Gospodarstvo Rast (v lasti nadškofije), ki se je do tedaj ukvarjalo predvsem z vinogradništvom in orglarstvom, leta 2005 prevzelo holding Zvon Ena oziroma bivšo Krekovo družbo. S tem se je nadzor nad lastništvom v več kot 50 podjetjih v Sloveniji in tujini na koncu verige končal pri škofu.
Slika 3: Poslovno-finančno omrežje okoli Zvona Ena Holdinga Cerkvi je leta 2007 poleg kemične (Helios), telekomunikacijske (T-2), bančne (Krekova banka) ter finančne industrije (holdingi) zadišala tudi nafta. Ravno to je tudi eden od razlogov za njeno trenutno stanje. Zvon Ena Holding si je takrat od Dravskih elektrarn sposodil 21 milijonov evrov, in sicer za nakup delnic Petrola za njegov prevzem. Tistega leta je krog podjetnikov v usklajeni akciji s tedanjo Janševo vlado skoval načrt, kako bi na svojevrsten način privatizirali Petrol in potegnili dodatne dobičke s prodajo bencinskih črpalk ruskemu Lukoilu. Omenjenih 21 milijonov evrov, ki si jih je Zvon Ena sposodil od Dravskih elektrarn, je posredoval družbi Julius, z zastopnikom Leom Ivanjkom, ta pa je kupoval delnice Petrola. Če bi načrt uspel, bi vsi imeli dobičke. Načrte jim je prekrižal spor med tvorci načrta za prevzem, in sicer Igorjem Bavčarjem na čelu Istrabenza na eni strani ter Petrolom na drugi. Zvon Ena naj bi v prevzemnem boju, ki je sledil, izgubil približno 40 milijonov evrov. Po propadu projekta Zvon Ena posojila seveda ni mogel vrniti. Težavo je rešil šele bivši ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec, ki je Dravskim elektrarnam vrnil prvi obrok posojila v višini 12 milijonov evrov. Najbrž ni naključje, da je Cerkev v istem tednu, junija 2009, za 12,5 milijona evrov zastavila orglarsko delavnico v Hočah.
V januarji 2011 so Zvon Ena in Zvon Dva ter posledično tudi Gospodarstvo Rast razglasili insolventnost (T-2 je že od konca leta 2010 v postopku prisilne poravnave), marca letos pa so vložili predlog za prisilno poravnavo. Po oceni prisilne upraviteljice Mojce Breznik družba ne bo mogla poplačati svojih obveznosti ter ne bo postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. S stečajem Zvona Ena se po vsej verjetnosti obeta še propad Zvona Dva in Gospodarstva Rast, kar pomeni, da bo mariborska nadškofija tako ostala brez večjega dela svojega premoženja.

Med načini delovanja finančnih holdingov Šrota, Bavčarja in Cerkve ni nobene razlike
Argument št. 1: Cerkev je delovala kot profitni gospodarski subjekt, katerega cilj je bil dobiček
Cerkev v Sloveniji je bila do nedavnega precej bogata, po nekaterih podatkih naj bil imela leta 2008 celo več milijard evrov premoženja. V okviru denacionalizacije naj bi dobila okoli 200 milijonov evrov, precej denarja pa naj bi dobila tudi kot odškodnine za škodo, ki naj bi ji povzročila nacionalizacija premoženja. Cerkvene organizacije so tudi oproščene plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za objekte za versko dejavnost, kar velja tudi za davek na dediščine in darila. In kljub temu, da je bila že sama po sebi bogata, je Cerkev po nekaterih podatkih iz državnega in občinskih proračunov vsako leto dobila preko 10 milijonov evrov (leta 2008 celo okoli 20 milijonov evrov). Večina teh prihodkov predstavljajo dotacije, subvencije in odškodnine iz naslova denacionalizacije.
Kljub temu se Cerkev že od samega začetka samostojne Slovenije vključuje tudi v gospodarstvo. Začelo se je s Krekovo banko (ki je sama po sebi sporna, saj ravno Cerkev obsoja bančništvo, rekoč, da obresti predstavljajo oderuštvo), Krekovo družbo pa vse do podjetja Gospodarstvo Rast. Preko Gospodarstva Rast je nadškofija večinska lastnica Zvon Ena Holdniga, ki upravlja oziroma ima precej velike deleže v naslednjih podjetjih: Steklarna Rogaška, Terme Olimia, Terme Dobrna, Helios, Cinkarna Celje, Alpetour, Abanka, Petrol, Krka, Sava, NLB in T-2. Zvon Ena Holding je prav tako lastnik Zvon Dva Holdinga, ki pa ima deleže v podjetjih kot so Iskra avtoelektrika, Mladinska knjiga, Beti, Gea, in Vegrad.
Praktično ni mogoče, da bi, pri celotni mreži podjetij, vlaganj, kreditov in podobno, Cerkev še vedno lahko s čisto vestjo trdila, da dobiček ni njen primarni cilj. Dejstvo pa je, da ne bi smel biti, njena primarna dejavnost mora biti pastorala in edini način, da si Cerkev vsaj približno povrne ugled, katerega je bila deležna, je da se k tej primarni nalogi tudi vrne.
Cerkev je zaradi pohlepa in neizmerne želje po dobičku zaplavala globoko v dolgove, ki si jih je nakopala za nakup delnic podjetij, prihod globalne finančne in ekonomske krize pa ji je, zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, upada vrednosti delnic in zmanjšanja prihodkov, onemogočil odplačevanje le-teh.

Argument št. 2: Cerkev je do kreditov prihajala na podobne sporne načine kot Bavčar in Šrot
Cerkev se je, tako kot Bavčar in Šrot, zadolževala preko vseh meja. Bavčar in Šrot sta bančna posojila dobivala predvsem na podlagi ugleda njunih podjetij, saj so bile banke prepričane, da bosta podjetji, kot sta Istrabenz in Pivovarna Laško, ki sta v tistih časih poslovali z ogromnimi dobički, brez težav kredit tudi vračali. Najbolj sporno pa je bilo to, da sta kredite zavarovala kar z delnicami, ki jih bosta z omenjenim kreditom šele kupila. Zelo podobno je storila tudi Cerkev, bolj točno Zvon Ena Holding, ko se je zadolžil za vsem znano investicijo, imenovano T-2. Toda nihče od vpletenih, ne dolžniki, ne upniki (banke) ni pričakoval finančne krize, ki je nastopila pred kratkim. Vsaj tako trdijo. Morda bi bilo ob ekonomistom znanim zakonitostim makroekonomije in poslovnih ciklov bolje reči, da so krizo podcenjevali ali pa jim morda celo precej jasne napovedi strokovnjakov niso prišle do živega. Nekateri ekonomisti trdijo, da bi do tako imenovanega »poka mehurčka« (finančnega) ob takem poslovanju največjih podjetij prišlo v vsakem primeru, četudi kriza ne bi prišla iz tujine. Bilo je neizogibno.
Omeniti pa je treba tudi nekaj zanimivih povezav med ljudmi, ki so morda nekoliko vplivale na omenjeno zadolževanje Mariborske nadškofije. Prva med bankami upnicami je Nova Ljubljanska banka. Samo od nje naj bi si Mariborska nadškofija sposodila 150 milijonov evrov. V povezavi s tem so na RTV Slovenija izbrskali tudi zanimivo sorodstveno vez bratov Jamnik, in sicer med pomembnim človekom v NLB in nekaterimi gospodarstveniki. Anton Jamnik je pomožen ljubljanski škof, njegov prvi brat je Janez Jamnik, solastnik gradbenega podjetja SCT, drugi brat pa je Alojz Jamnik, pomembni vodstveni delavec v NLB (v upravi se nahaja že od leta 1997).
Sporno je bilo tudi prepričanje takratnega ekonoma Mariborske nadškofije, Mirka Krašovca, ko je govoril, da računa, da bo nadškofija kredite, ki jih je najemala za svoje naložbe, lahko poplačala skozi denacionalizacijske postopke. Na njih je lahko računal, saj je nad njimi imel glavni nadzor v času Janševe vladavine Lovro Šturm (NSI). V času Šturmovega ministrovanja (Minister za pravosodje) so se postopki vračanja premoženja cerkvi zelo pospešili, obenem pa se je pospešila seveda tudi naložbena dejavnost podjetij mariborske nadškofije. Tako je bil v času desne oblasti prek nekaterih ministrov v Janševi vladi krog sklenjen.

Argument št. 3: V vseh treh primerih je šlo za tipičen managerski prevzem
Tako kot v Istrabenzu in Pivovarni Laško je tudi v primeru Mariborske nadškofije po koncentraciji certifikatov prišlo do tipičnega managerskega prevzema. Krekovo banko, ki je bila po besedah nadškofa Alojza Šuštarja težko pridobljena, je Rimokatoliška Cerkev leta 2005 prodala avstrijski bančni skupini Reiffeisen. S 35 milijoni evrov, kolikor je Cerkev za Krekovo banko prejela, je podjetje Gospodarstvo Rast (v lasti nadškofije), ki se je pred tem ukvarjalo predvsem z orglarstvom in vinogradništvom, novembra leta 2005 prevzelo Zvon Ena Holding, bivšo Krekovo družbo. Tako je nadzor nad lastništvom v več kot 50 podjetjih doma in tudi v tujini na koncu verige pristal v vrhu nadškofije.

Argument št. 4: V vseh treh primerih je šlo za širjenje poslovanja izven primarnih dejavnosti
Nekdanji minister za gospodarstvo, Matej Lahovnik je izjavil naslednje: »Če bi se podjetja, kot sta Petrol in Istrabenz več ukvarjala s svojo osnovno dejavnostjo in manj s konsolidacijo lastništva, bi bilo njihovo poslovanje precej boljše in jim ne bi bilo treba klicati na pomoč države.« Zdi se, da ta izjava popolnoma drži tudi za podjetje Pivovarna Laško, še posebej, tudi iz moralnega vidika, pa izjava drži za slovensko Rimokatoliško Cerkev. Dejstvo je, da se Cerkvi ni bilo treba vključevati v gospodarstvo, saj je bila s strani države in vernikov milo rečeno preskrbljena. Njena glavna naloga je širjenje Božje besede in ne ustvarjanje dobička oziroma, v našem primeru, izgube. Jože Bartolj, urednik z Radia Ognjišče, meni, da bi se Cerkev morala vrniti k pastorali in se z gospodarstvom ukvarjati le toliko, kot lahko pomaga pri izvajanju dejavnosti, kot sta šolstvo in dobrodelnost.
Cerkvi je bila tako dejavna na mnogih različni področjih, kot so kemična industrija (Helios), telekomunikacije (T-2), bančništvo (Krekova banka, Abanka Vipa) ter finance (holdingi), založništvo (Mladinska knjiga) in še v nekaterih drugih panogah (Steklarna Rogaška, Cinkarna Celje, Iskra Avtoelektrika), zadišala ji je celo nafta (Petrol).
Prav tako sta svoje lovke razširila tudi hobotnici Pivovarne Laško in Istrabenza. Pivovarna Laško se je iz pivovarstva preselila med zdravilišča (Zdravilišče Laško) in tiskane medije (Delo in Večer), v Istrabenzu pa je prišlo celo tako daleč, da je podjetje poleg tega, da je imelo lastništvo v sektorjih, kot so prehrambna industrija (Droga Kolinska), turizem, hoteli itd., svojo primarno dejavnost opustilo, s tem ko je Bavčar bencinske črpalke prodal avstrijskemu OMV-ju.

Argument št. 5: V vseh treh primerih zatajili nadzorni sveti ter banke, ki so kredite odobravali brez zagotovil
Nadzorni sveti vseh omenjenih podjetij (Istrabenz, Pivovarna Laško, Gospodarstvo Rast, Zvon Ena in Zvon Dva ter konec koncev tudi Merkur in Zavarovalnica Triglav, da o SCT, Vegradu ter Primorju sploh ne govorimo) zatrjujejo, da ob revidiranju niso ugotovili nikakršnih nepravilnosti. To lahko pomeni samo dvoje. Prva možnost je, da so bili nadzorni sveti vseh omenjenih podjetij absolutno nesposobni oziroma nezmožni opravljanja funkcije nadzornega sveta. Druga, bolj verjetna možnost pa je, da so nadzorni sveti nepravilnosti odkrivali, le ukrepal ni nihče. Skoraj nemogoče bi bilo, da bi nadzorni svet spregledal že do vratu zadolženo stanje, kljub temu pa odobril še dodatno kreditiranje.
Nekaj odgovornosti pa v naših primerih pade tudi na pleča bank oziroma posojilodajalcev. Ravno te so, ob želji dobičkonosnosti, praktično vsiljevale kredite velikimi, močnim in bogatim podjetjem, pogosto tudi, rečeno po domače, na lepe oči. A treba je dodati, da je pred finančnim zlomom za slabega bankirja veljal tisti, ki ni do konca izkoristil možnosti, ki so jih dovoljevala pravila o kapitalski ustreznosti. Prav ta pravila, kot tudi nekateri zakoni o managerskih prevzemih, pa so začela spreminjati šele, ko je kriza že nastopila. Po toči zvoniti je prepozno.

Argument št. 6: Bolj kot finančni je problematičen moralni kapital
Z zadnjim argumentom se ne bom povsem strinjal s tezo, da med načini delovanja Šrota, Bavčarja in Cerkve ni nobene razlike, kajti z moralnega vidika je to, kar je počela Cerkev morda še bolj kontraverzno, kot ravnanja ostalih tajkunov sodobne Slovenije. Cerkev je s svojim ravnanjem kršila mnogo svojih načel, ki jih vsako nedeljo pri mašah širi med svojimi verniki. Zagrešila je celo vsaj enega od sedmih smrtnih grehov – POHLEP. Čeprav Cerkev pri svojem ravnanju ni kršila takratne zakonodaje, je kršila legitimna načela, katera so morda za njo vsaj toliko pomembna.
Tako ekonomisti, kot tudi nekateri cerkveni sodelavci so mnenja, da bodo ljudje na finančni polom Cerkve slej ali prej pozabili, bojijo pa se, da za moralnega to ne drži. Tudi dejstvo, da je Cerkev lagala o tem, koliko nepremičnin je zastavila, ji bistveno zmanjšuje kredibilnost. Ljudje ji ne bodo več zaupali, brez zaupanja vernikov pa Cerkev ni veliko vredna. Še sama pravi, da so verniki njihovo največje bogastvo. Kljub temu se tega vodila v zadnjem času ni držala.
Največja bojazen je, da, kot se pri nas v zadnjem času prepogosto dogaja, odgovorni ne bodo odgovarjali. Naj bodo to odgovorni za propad Istrabenza, odgovorni v aferi Patria ali pa odgovorni za polomijo v Mariborski nadškofiji. Javnost skrbi tudi, da ni bivši Mariborski nadškof Franc Kramberger le tako imenovano žrtveno jagnje, njegov odstop pa slepilo za javnost. Zadevi je treba priti do dna in jo v celoti razčistiti.
Jože P. Damjan poziva Cerkev naj, kljub temu, da z ekonomskega in pravnega stališča svojim delničarjem (vernikom) ne dolguje ničesar, vseeno resno razmisli kako jim bo poplačala dolgove iz naslova moralne odgovornosti.

Sklep
Težko je soditi dve, v osnovi, tako različni inštituciji, ki se znajdeta v precej podobni situaciji. Morda je Cerkev, kot (kvazi) neprofitna organizacija, celo ustvarila tak kontrast, da se nekomu početje Bavčarja, Šrota, Kordeža in podobnih sploh ne zdi več tako zelo sporno. Konec koncev je naloga managerja, da maksimizira dobiček in stremi k vedno večji rasti in razvoju. Na drugi strani pa je naloga Cerkve širiti Božjo besedo in sama se naj ne bi spuščala v gospodarske vode dobičkarstva.
Toda tako razmišljanje je zgrešeno. Dejstvo je, da je ravnanje vseh subjektov moje analize bilo sporno in je pustilo velik pečat v smislu dolgov, odpuščanj in brezposelnosti, propadov podjetij in inštitucij, ki niso bila v zadevo neposredno vpletena, v smislu prestopanja legalnih in legitimnih skrajnih meja, v smislu omajanega ugleda fizičnih in pravnih oseb, ki si tega morda ne zaslužijo, in ne nazadnje tudi v smislu precej omajanega gospodarskega stanja v državi. Največji problem slovenske Cerkve, prav tako pa tudi politike ter z njo (na žalost) povezanih državnih podjetij je, kot je g. Bartolj v oddaji Pogledi Slovenije slikovito opisal primer čebule, če gnije od znotraj. V tem primeru je edina rešitev korenito prestrukturiranje omenjenih inštitucij.
Morda edina olajševalna okoliščina v prid Cerkvi bi bila, da v njenem primeru ni šlo za okoriščanje posameznikov, kot je bilo to od samega začetka zastavljeno pri Bavčarju in Šrotu, temveč je šlo za okoriščanje Cerkve, kot inštitucije v celoti. Ne dvomim pa, da so ključni akterji odšli praznih rok.
Nadejamo se lahko le, da se bo morda v prihodnosti izboljšal trend kaznovanja odgovornih v takih in drugačnih aferah, kajti nekateri ključni protagonisti slovenskih ekonomskih in političnih tragedij še vedno za svoja dejanja niso odgovarjali, prepričan pa sem, da jih mnogo od njih tudi nikoli ne bo. Upanje umre zadnje. Zaključil bi z optimistično (optimistično v smislu, da se vse da pomesti pod preprogo) mislijo Ivana Štuheca, slovenskega teologa in direktorja Zavoda Antona Martina Slomška, in sicer: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to.« Upajmo, da ne.

Viri
Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija
- Odstopil nadškof Kramberger. Pravi, da ne zaradi finančnih težav., Ana Svenšek http://www.rtvslo.si/slovenija/odstopil-nadskof-kramberger-pravi-da-ne-zaradi-financnih-tezav/250089 - Nadškofija zastavila še več, pornografija še vedno na ogled preko omrežja T-2, Bojan Traven, Pogledi Slovenije http://www.rtvslovenija.si/slovenija/nadskofija-zastavila-se-vec-pornografija-se-vedno-na-ogled-preko-omrezja-t-2/250144 - Komu verjeti, če Cerkev v svojih dejanjih ni drugačna od tajkunov?, K. P., Kir Clar http://www.rtvslo.si/slovenija/komu-verjeti-ce-cerkev-v-svojih-dejanjih-ni-drugacna-od-tajkunov/251482 - Pogledi Slovenije: "Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to", T. K. B., A. K. K. http://www.rtvslovenija.si/slovenija/pogledi-slovenije-verniki-so-ze-marsikaj-pozrli-bodo-pa-se-to/250093 - L'Espresso: V mariborski nadškofiji polom biblijskih razsežnosti, A. Č., Al. Ma. http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/l-espresso-v-mariborski-nadskofiji-polom-biblijskih-razseznosti/249153 - »Odstop Krambergerja mora biti le prvi korak«, Ana Mušič, Ana Svenšek http://www.rtvslovenija.si/slovenija/odstop-krambergerja-mora-biti-le-prvi-korak/250161 - Nadškofija zastavila še več, pornografija še vedno na ogled preko omrežja T-2, Bojan Traven, Pogledi Slovenije http://www.rtvslo.si/slovenija/nadskofija-zastavila-se-vec-pornografija-se-vedno-na-ogled-preko-omrezja-t-2/250144 - Boško Šrot: Od vzpona do odhoda, S. Z. http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/bosko-srot-od-vzpona-do-odhoda/208290 MLADINA.si | tednik
- Prehitevanje boga po desni, Dr. Bogomir Kovač http://www.mladina.si/tednik/201104/prehitevanje_boga_po_desni - Bog jih je zapustil, Borut Mekina http://www.mladina.si/tednik/201104/bog_jih_je_zapustil - Politika naredi tajkuna, Borut Mekina http://www.mladina.si/tednik/201109/politika_naredi_tajkuna - V četrtem krogu pekla, Borut Mekina http://www.mladina.si/tednik/201013/v_cetrtem_krogu_pekla - Reševanje Igorja Bavčarja, Borut Mekina http://www.mladina.si/tednik/200901/resevanje_igorja_bavcarja - Turbokapitalizem po slovensko, Romana Šlibar Pačnik http://www.mladina.si/tednik/200310/clanek/klemencica/ - Skriti oligarh, Borut Mekina http://www.mladina.si/tednik/200803/clanek/slo-tema--borut_mekina/ DELO.SI
- Nadškofijsko Gospodarstvo Rast v prisilni poravnavi, Ni. Č. http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/nad-kofijsko-gospodarstvo-rast-v-prisilni-poravnavi.html - Prevzema, ki hudo bodeta v oči, Ksaver Dolenc http://www.delo.si/novice/kronika/prevzema-ki-hudo-bodeta-v-oci.html - Tožilci z obtožnico nad menedžerske prevzeme, Vanja Tekavec, Olga Cvetek http://www.delo.si/clanek/114243 - Bavčar: Nič novega, Šrot: Ne komentiram, B.Š./De.K./V.T. http://www.delo.si/novice/kronika/bavcar-nic-novega-srot-ne-komentiram.html - Divji ples s kapitalizmom, Urban Červek http://www.delo.si/clanek/142469 - Ekonom brez premoženja, Brigite Ferlič Žgajnar http://www.delo.si/clanek/138531 Dnevnik
- Ekonom, ki je zagospodaril cerkveno premoženje, Tomaž Klipšteter http://www.dnevnik.si/objektiv/ljudje_z_ozadjem/1042420652 - Škandalozni predlog sanacije cerkvenih Zvonov: upnikom bi odpisali 300 milijonov, Tomaž Modic http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042435033 - Zvon Ena v prisilni poravnavi ne bo postal plačilno sposoben, STA http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042456113 - Bavčar in Šrot kot izziv za Kučana in Cerkev, Jože P. Damijan http://www.dnevnik.si/objektiv/319943 SIOL.net
- Mariborska nadškofija: L'Espresso je objavil netočne trditve, STA http://www.siol.net/gospodarstvo/2011/01/mariborska_nadskofija_lespresso_je_objavil_netocne_trditve.aspx - Cvikl: Finančni zlom nadškofije se še ni zgodil, STA http://www.siol.net/gospodarstvo/2011/02/cvikl_financni_zlom_nadskofije_se_se_ni_zgodil.aspx - Cerkvena Zvona vložila predlog za prisilno poravnavo, STA http://www.siol.net/gospodarstvo/2011/03/cerkvena_zvona_vlozila_predlog_za_prisilno_poravnavo.aspx - Zvon Ena in Zvon Dva razglasila insolventnost, STA http://www.siol.net/gospodarstvo/2011/01/zvon_ena_in_zvon_dva_razglasila_insolventnost.aspx - Insolventnost razglasilo tudi Gospodarstvo Rast, STA http://www.siol.net/gospodarstvo/2011/01/insolventnost_razglasilo_tudi_gospodarstvo_rast.aspx 24ur.com
- Mariborska nadškofija 'pridelala' 800 milijonov evrov dolga?, STA http://24ur.com/novice/gospodarstvo/neverjetni-dolg-mariborske-nadskofije.html - Mariborska nadškofija izgublja večino svojega premoženja, STA http://24ur.com/novice/gospodarstvo/nlb-je-predlagala-stecaj-zvon-ena-holdinga.html - Je dolgov več, kot priznava nadškofija?, Jure Brankovič, Jure Bračko http://24ur.com/novice/slovenija/nadskofija-za-kredite-zastavila-nepremicnine.html Ostalo
- Zakaj so »tajkunski krediti« problematični, Jože P. Damijan http://www.razgledi.net/2009/02/21/zakaj-so-%C2%BBtajkunski-krediti%C2%AB-problematicni/ - Mariborska nadškofija po poti tajkunov, Reporter, STA http://www.reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=4947&Itemid=59 - Dolgovi Nadškofije Maribor, Nadškofija Maribor, Urad za odnose z javnostmi http://www.casnik.si/index.php/2011/01/24/dolgovi-nadskofije-maribor-izjava-za-javnost/ - Le kam so izginili – milijoni, seveda?, J. Bartolj http://www.casnik.si/index.php/2011/01/26/le-kam-so-izginili-milijoni-seveda/ - Odkrit gospodarski kriminal, v katerega je vpletena mariborska nadškofija. Gre za mahinacije v zvezi s prenovo dvorca Betnava. http://www.dossierkorupcija.com/novice/?p=7734 - Dva obraza mariborske nadškofije odkrila veliko zlaganost slovenskih cerkvenih funkcionarjev http://www.dossierkorupcija.com/novice/?p=7441 - Kdo je v največji krizi: Šrot, Cerkev, Valant ali Bavčar, Lipnik Karel, Sovdat Petra http://www.skupaj.si/node/751 - Bogastvo katoliške cerkve v Sloveniji http://www.zrtve-cerkve.org/html/bogastvo_cerkve_v_sloveniji_in.html - Tajkuni iz Foruma 21, Gregor Kovačič http://www.goriski-panterji.com/Tajkuni_if21.html - Cerkev, največji slovenski tajkun, Stane Granda http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/07811D578891000AC125747B002510E1?OpenDocument - Je katoliška cerkev sploh kdaj imela moralni ugled? http://www.ednevnik.si/entry.php?w=BKosi&e_id=146028 - Padli šentjurski »tajkuni«, L.H. / Šentjurske novice http://www.kozjansko.info/aktualno/sentjur/3481-padli-sentjurski-tajkuni.html - Obtožnica za Šrota in Bavčarja, B. C./Se. K. http://www.slovenskenovice.si/clanek/114264 - Kordežev Merfin v stečaj
http://www.finance.si/314339/Korde%BEev_Merfin_v_ste%E8aj