Platonov Simpozij se začne s pripovedko Apolodorja, ki je pripoved o simpoziju v čast Agatonu slišal od Aristodema. Pripoved se začne s tem, da Aristodem naleti na Sokrata, ki se je odpravljal na večerjo k Agatonu, namreč Agaton je pred dnevi dobil nagrado za najboljšo tragedijo. Sokrat povabi Aristodema da se mu pridruži pri večerji in tako pojdeta, vendar pa Sokrat celo pot zamišljen zaostaja zadaj.
Tako Aristodem prispe na simpozij pred Sokratom,ta pa na ta simpozij zamudi, ker je razmišljal na sosedovi verandi. Po večerji se prisotni odločijo, da bo vsak imel govor v katerem bo hvalil Erosa.
Prvi govor je imel Fajdros, ki je povedal veliko o moči ljubezni. Govoril je o časti kot veliki vrlini v zvezi med nekom in njegovim ljubljenim. Najpomembnejša teza v Fajdrovem govoru je ta, da bi človek raje utrpel ponižanje pred množico ljudi, kot pa da bi utrpel izgubo spoštovanja ali dostojanstva pred njegovim ljubljenim.
Pausanias je predstavil dualizem, Eriksimah govori o ravnotežju, Aristofan pove grško legendo o prednikih ljudi, ki so imeli dva obraza, štiri roke in štiri noge. Ta bitja naj bi v preteklosti postala zelo močna in vplivna in so tako predstavljala grožnjo bogom. Izzvala naj bi moč bogov in kot rezultat so bila kaznovana. Bogovi so jih nameravali iztrebiti, vendar se je Zevs domislil, da bodo ta bitja razdelili na pol. Te polovice so od takrat naprej vedno iskale druga drugo. Temu iskanju svoje druge polovice Aristofan pravi ljubezen.
Vendar pa je ta mit le analogija, ki predstavlja Aristofanovo prepričanje, da so človeška bitja nepopolna brez njihove ljubljene osebe.
Kot zadnji pred Sokratom je na vrsti Agaton, ki govori o kreativni enotnosti.
V dialogu govorci naštevajo značilnosti bogov, ki so povezane z ljubeznijo in ki služijo kot definicija ljubezni. Vsak govorec do Sokrata razkrije delček tega kaj je, in kaj je lahko ljubezen. Ampak šele Diotima poveže vse te elemente skupaj in nam razkrije kaj je ljubezen.
Sokrat ljubezen vidi z drugačne plati kot govorci pred njim, z razliko njih on meni, da ljubezen ni popolna lepota,pamet in harmonija. Meni, da ni neko popolno stanje, ki presega vse omejitve.
Pravi, da je ljubezen nekaj, kar se trudi doseči lepoto in modrost.
V prejšnjih govorih je vsak govorec ljubezen smatral kot boga, ga hvalil in predstavljal svoje ideje o tem, kakšen ta bog naj bi bil.
Sokrat pa definira ljubezen tako, da obnovi svoj pogovor s svečenico Diotimo, ki ga je poučila o pravih zamislih in idejah o ljubezni.

Diotima govori preko Sokrata(ki govori preko Platona) ko nam pove njeno različico od kje naj bi prišla ljubezen. Pravi, da je Eros otok Porosa in Penije, bil naj bi spočet na dan ko se je rodila Afrodita.
Zgodba pravi, da je Penija prišla prosjačit na zabavo ob Afroditinem rojstvu. Tam je naletela na Porosa, ki je pijan zaradi nektarja onesveščen spal. Penija je v tem takoj zagledala priložnost, da si pridobi malo več denarja, zato je spala z njim in zanosila z Erosom.
Eros je Afroditin privrženec, saj je bil spočet na zabavi v čast njenemu rojstvu in tudi ker Eros ljubi lepoto in kot vemo je Afrodita zelo lepa.

Eros je zaradi tega kdo je njegova mama vedno reven in brez doma. Ojačan in še močnejši je zaradi tega ker neprestano spi na tleh in nikoli ne nosi čevljev.
Zaradi njegove mame skozi v stiski, vendar zaradi tega kdo je njegov oče vedno stremi k dobrim in lepim stvarem.
Eros je pameten in izurjen v lovljenju ter magiji.
Ni niti umrljiv niti nesmrten. Lahko spet oživi, tako kot njegov oče.
Ker je Eros med nesmrtnostjo in umrljivostjo, ga Diotima pojmuje kot “velikega duha”.
Ti veliki duhovi so nekakšna mešanica med bogovi in ljudmi. Oni prenašajo molitve in daritve od ljudi k bogom in preusmerjajo darila od bogov k ljudem. Zaradi njih je celotno vesolje med seboj povezano in celotno.
Bogovi nikoli ne komunicirajo neposredno z ljudmi, ampak vedno uporabijo te duhove, da prenesejo svoje zahteve.